Med sprehajanjem po mestu sem opazila ogromno število različnih železnih kipov, raztresenih po celem otoku. Vizualno so me zelo pritegnili, zato sem se odločila raziskati tudi njihove zgodbe.
Najprej sem opazila kip gospe pred vhodom na tržnico. Kip prikazuje poklic »lechera«, oziroma po slovensko mlekarica. To je bil izključno ženski poklic. Njihova naloga je bila molža krav in dostava mleka. Vsak dan so na glavi nosile košare, polne kovinskih kangel z mlekom. Nosile so klobuke, na katere so si za lažje prenašanje teže položile še kos blaga.
Mleko so dostavljale tako, da je stranke čakalo pred vrati že pred zajtrkom. Nekatere mlekarice pa so bile bolj iznajdljive in so mleku dodajale vodo. Lokalni pesnik Juan Perez Delgado-Nijota jim je posvetil tudi verz:
»Mleku se ne dodaja samo voda.«
Le nekaj metrov stran stoji še en kip, ki prikazuje ribiče, ki potiskajo čoln. Njihovi obrazi so resni, mišice napete, in jasno je, koliko napora vlagajo v svoje delo. Skulptura je zelo premišljena in bogata z detajli.
Najbolj pa me je pretresla zgodba tretjega kipa. Ta prikazuje sestri Anno in Olivio starosti eno in šest let. Leta 2022 ju je ugrabil in ubil njun oče. Njuni trupli je odvrgel v morje. Olivijino truplo so našli v bližini Auditorio de T
enerife. Ta dogodek je močno vzburil celotno Španijo. Ta kip ni le umetniško delo, temveč tudi močan opomin na tragičen dogodek.
