Ko sem pristal v Helsinke, sem se najprej odpravili proti mestnemu metroju.
Že na prvi pogled se mi je zdel izjemno čist, urejen in dobro organiziran. Z metrojem sem se odpeljal do obrobja mesta, kjer sem se presedel na vlak.
Na vlaku me je presenetila predvsem tišina. Potniki so bili mirni in zadržani, celo strojevodja je ob pregledu vozovnic le prijazno pokimal, brez odvečnih besed. V nekem trenutku se mi je celo zdelo, da sem glasnejši od samega vlaka.
Vožnja je bila zelo prijetna, vlak pa presenetljivo hiter. Potovali smo s hitrostjo približno 130 kilometrov na uro, kar je za nekoga, ki je vajen vožnje po železnicah v Sloveniji, precejšnja razlika. Ob tem sem opazil, kako mirno in sproščeno poteka celotna vožnja – brez pretiranega hrupa ali stresa. Vlak se je premikal tako gladko, da sem skoraj pozabil, da se dejansko premikamo s tako veliko hitrostjo.
Ko sem pogledal skozi okno, sem videl urejene travnike in jezera ki so bila prekrita z snegom, ki so se hitro menjevali, kar je ustvarjalo občutek, da mesto skoraj “beži mimo nas”. Razmišljal sem, kako drugače izgleda življenje ob železnici doma v Sloveniji, kjer so vlaki počasnejši in pogosto zasedeni.
Prav ta izkušnja mi je dala zanimiv vpogled v razlike med železniškim prometom na Finskem in doma. Vse skupaj me je navdalo z občutkom, da je življenje na severu nekoliko hitrejše, a hkrati bolj urejeno in sproščeno.
