Leta 1945 se je viborška škofija preselila v Mikkeli. Mestna cerkev je s škofovim sedežem postala stolnica, cerkev pa je bila v petdesetih letih 20. stoletja prilagojena svoji vrednosti. Videz cerkvene dvorane je popolnoma spremenil delo funkcionalnega arhitekta Marttija Välikangasa. Lesena prižnica je bila porušena in nadomeščena s preprostejšim slogom. Antti Salmenlinna je oblikoval vitražne slike Paula Juustena in Mikaela Agricole ter svetega Mihaela kot simbol prve cerkve na Škofiji. Slika, ki prikazuje škofa, povezuje stavbo z dediščino viborške škofije. Oltarna ograja od stene do stene je bila odstranjena in nadomeščena s polkrožno tirnico. Novi 51-tonski orgel je zgradila tovarna orgel Kangasala. Vendar je impresivna organska fasada BA Thulé ostala nedotaknjena. Cerkev je na zahodnem koncu zgradila prostorno zakristijo, da bi nadomestila prejšnjo majhno na južnem. Zadnja prenova je bila narejena v letih 1983–84. Dvorana cerkve je bila po svetlih in svetlih barvah pobarvana po načrtih arhitekta Jarija Reponena in poudarjala lesene vzorce. Sedežni kot klopi je bil spremenjen, tla pa prekrita s klinkerjem. Največja sprememba se je zgodila spodaj. Stara kotlovnica je bila narejena v kripti za manjše krstne vence, poroke in druga druženja. Ob kripti je bila zgrajena majhna kavarna. Spodaj je zasnoval Yrjö Brotkin iz Mikkelija. Cerkveni tekstil ročno izdeluje Marja Manninen. Zvonik katedrale se je v evro čas preselil leta 1989. Signal iz Frankfurta ohranja električno uro švicarskega Patek Philippe v pravem času. Rotorski motorji z obrazno uro so dobavili Westerstrand & Söner, Švedska. Prvotni stroji so bili prav tako iz Švedske, proizvajalca GV Linderoth. Stoletne stopnice na Ristimäenkatu so bile obnovljene leta 1997.