Na našem Erasmusu v Brno smo obiskali bunker 10-Z. Iskreno, nisem vedel, kaj točno pričakovati, ampak definitivno nisem pričakoval takega občutka, ko enkrat prideš noter. Ni bilo nobenih dolgih stopnic ali dramatičnega spuščanja samo vstopiš… in kar naenkrat si v drugem svetu. Zunaj je normalno, svetlo, življenje gre naprej.
Notri pa tema, tišina in tak malo težek zrak. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bila ena soba z veliko knjižno omaro. Polna starih knjig, vse lepo zloženo, ampak hkrati ful čuden občutek. Kot da je nekdo tam dejansko preživljal čas in potem vse pustil za sabo. Malo creepy, ne bom lagal. Potem smo videli tudi medicinski del torbe z rdečim križem, stare telefone in opremo. Vse zgleda pripravljeno za nujne situacije, kar te malo zadane, ker dojameš, da to ni bilo narejeno za “ogled”, ampak za resne stvari. En prostor je imel tudi zemljevid in razne naprave, cevi in ventilacijo. Vse je zelo “industrijsko” in brez kakršnegakoli udobja. Nič ni tam, da bi se počutil dobro vse je samo zato, da preživiš. In najbolj zanimivo, tišina. Ampak ne taka normalna tišina, ampak taka, da slišiš čisto vse. Vsak korak, vsak premik. Malo ti da neprijeten občutek, ampak ravno to naredi izkušnjo še bolj posebno. Na koncu lahko rečem, da me je bunker 10-Z kar presenetil. Ni bil samo nek turistični ogled, ampak nekaj, kar ti da misliti.
