To je vprašanje, ki se ga sprašujem že odkar sem prišel v Pariz. Zakaj sem se začel to spraševati? Ker je za vsakim kotom vsaj en grafit, ki ti da vsaj eno vprašanje, ki je pa zagotovo: kako za vraga so oni prišli tja gor? Najbolj zanimiv street art mi je na kombijih, saj vedno vidimo vsaj eno plat umetnine, ko stoji, in ko se premika. Če bi bilo to v Sloveniji, bi voznik kombija ali kamiona 100 % dobil kazen. Če gledamo, da so tudi stavbe umetnine, vsaj tako jaz mislim, se mi ne zdi najbolj zanimiva stavba Eifflov stolp, ampak Napoleonova grobnica, saj je narejena tako, da mu nisi nikoli enak: iz spodnje strani gledaš Napoleona z glavo navzgor. Ko sem to storil, mi je v tistem trenutku dalo občutek, kot da sem spet star 8 let in gledam gor svojega brata. Ko sem korakal po stopnišču nazaj gor in Napoleona pogledal iz zgornje strani z glavo navzdol, mi je dalo občutek strmenja in izkazovanja sožalja. To grobnico sem si želel ogledati že kar nekaj let nazaj in nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem vstopil noter – tako božanske poslikave stropa in tako prelepi marmornati stebri, da te naredi kar brez sape. Po Napoleonovi grobnici sva si ogledala še Eifflov stolp, ki meni osebno ni bil tako zanimiv. Kot pravi slovenski pregovor: vsake oči imajo svojega malarja. Umetnost mi je v Parizu odprla oči in mi pokazala, kako različno lahko ljudje izražajo svoje misli. Zaradi vsega tega sem začel drugače gledati tudi na svet okoli sebe. Zdaj vem, da je umetnost nekaj, kar daje svetu barvo in življenje.
