V nedeljo 01.03. ob 7:20 so me starši pustili samega na Letališču Jožeta Pučnika. Kmalu po tem čustvenem dogodku, sem videl svojega velikega sošolca Bernarda. Po hitrem pregledu arhitekture novega terminala, sva se odločila, da se čim prej odpraviva na tako imenovan “Check-in”. Ko sva oddala svojo prtljago sva lepo na trdih sedežih počaka še najino profesorico Metodo. Pri varnostnem pregledu, so mi pregledali torbo, v kateri sem imel nekaj sumljivih stvari.
Naša pot do Jyväskyle je bila logistično “zelo posebna”.
Prvi let je bil iz Ljubljane (LJU) do Istanbula (IST) na letalu Airbus A321-200. Z sošolcem nisem sedel skupaj na letalu. Na letalu smo dobili zajtrk, kjer so bila vključena: jajca, burek, kruh, maslo in jogurt. Sam sem imel v preteklosti velike težave z letalsko hrano, toda Turkish Airlines ima dober okus. Občutek pristanka je bil 9/10. Opravljenih je bilo zelo malo popravkov in s tem sta nam pilota dala občutek, kot da nismo pristali. 
Drugi let je bil “international transfer”. Leteli smo na podobnem tipu letala Airbus A321-200. Leteli smo do Helsinkov (HEL). Daljši let, ki nam je ponudil kosilo in kavo. Sedel sem v sredini, poleg mene je sedel nek Turek, ki se je z velikim nasmeškom usedel na svoje slušalke. Joj, nato pa na desni strani luštna deklina, ki ni govorila slovensko. Kdo bi si mislil!? Probal sem narediti neko interakcijo, ampak se mi ni izšlo. V angleščini sem jo vprašal, kako je. Odgovorila je samo da ne zna angleško. V solzah sem začel gledati nek beden film. 
Letališče Helsinki imam v dokaj slabem spominu. Pridržali so me na mejni kontroli. Ko sem prišel do finskega policista, sem mu izročil svoj osebni dokument. Nato je nastopilo čakanje. Po najdaljših petih minutah, se je prikazala še ena policistka. S seboj je prinesla dve vrsti osebne izkaznice. Pojasnila mi je, da je moja osebna izkaznica tako stara, da jo njihov sistem ne zazna moje izkaznice. Po tem stavku sem lahko svobodno stopil skozi vrata in začel svojo dogodivščino na Finskem.
