Zbudil sem se okoli sedmih zjutraj. Z Bernardom sva šla v trgovino, da si kupiva nekaj za prigrizniti. Ni bilo nič posebnega, ravno toliko, da sva sploh začela funkcionirati. Kmalu zatem sva morala na avtobus, ki naju je odpeljal do šole. Vožnja je bila kratka, ampak dovolj dolga, da sva še malo zadremala. Ko sva prispela, sva se preoblekla v delovna oblačila.
Nato so nas razdelili v dva različna kombija. Jaz sem bil v kombiju skupaj s prijateljem Miom. Mio je postal eden izmed boljših ljudi, ki sem jih spoznal tukaj na Finskem. Zelo dobro govori angleško, kar je tukaj kar redkost. Zaradi tega je bilo vse precej lažje in tudi bolj zabavno.
Vozila sva tako imenovani kombi za “spare parts”. Najin dan se je začel okoli pol devetih. Najprej sva v glavni kuhinji pobrala zajtrk. Nato sva ga odpeljala na umetniški kampus. Po tem sva se vrnila nazaj in nekaj časa čakala, kot prava profesionalca. Kmalu zatem sva na isto lokacijo peljala še kosilo.
Kasneje sva v šolo k avtomehanikom pripeljala še nekaj rezervnih delov. Ker sva bila očitno preveč učinkovita, sva imela nekaj prostega časa. Zato sva šla vozit še simulatorje. To je bilo presenetljivo zabavno. V nekem trenutku me je Mio vprašal, če lahko do konca dneva jaz vozim kombi. Seveda sem brez problema pristal, kot da to delam vsak dan.
Ponovno sva šla na umetniški kampus po prazne zabojnike in embalažo. Nato sva vse to pripeljala nazaj v glavno kuhinjo. S tem je bil najin delovni dan skoraj končan.
Kasneje naju je profesor vprašal, če bi z Bernardom želela voziti tovornjak. Oba sva takoj rekla ja, brez razmišljanja. V zelo kratkem času sva že vozila po pravi cesti, kot da je to nekaj čisto normalnega. Občutek je bil res neverjeten. Profesor me je pohvalil, da zelo lepo vozim, kar mi je kar malo dvignilo samozavest. Enako je drug profesor rekel tudi Bernardu. Na koncu dneva sem imel občutek, da bi lahko kar postal profesionalni voznik
