V Sloveniji sem navajana da vidim veliko zelenja, dreves in ogromnih travnikov, gozdov in seveda, zelenih hribov. Na tenerifih pa ni tako.
Ko pomislim na Slovenijo, kar pogrešam naše travnike, sprehajalne poti in belokranjske gozdove. Žal mi je da ne grem večkrat v Belo Krajino v naš vinograd, saj sem tam dobila ljubezen za vse zelenje. Najraje bi se legla na travo in gledala sončne žarke ki prodirajo skozi krošnje dreves. Rada bi hodila ob reki in poslušala njen tok, opazovala račke kako plavajo in se igrajo. No saj se že vidi da pogrešam Slovensko naravo.
V primerjavi so Tenerifi pusti, kamniti, peščeni in suhi. Nobenih divjih živali nisem opazila, zato se res včasih počutim kot da sem na kamnu. Od rastlin imajo palme in kaktuse, sukulente, grmičevje, rože in trava.
Seveda pa so večje količine zelenja v parkih in tako podobno. Ko se vozim z avtobusom vidim samo kamenje in pesek, kar ni prav razburljivo. Nekaj kar pa ne vidi v Sloveniji so pa velike plaže in seveda vulkan.
To je res nekaj kar mi polepša dan, da se zbudim in ob sončnem vzhodu gledam razgled iz balkona. Seveda je moj najljubši del Tenerifov njihov rastlinski park, kar zgubila bi se v njem za ure in ure in hodila dokler še lahko.
Rada hodim po mestu in gledam kakšni so drevesi in kakšne prikupne rože imajo. Zanimivo mi je kakšne plodove imajo, spomnim se da je na mojo glavo skoraj padel en plod drevesa, ki zgleda kakor posušena banana. Udaril je na tla in počil tako glasno da sem kar odskočila.
Tenerifi so seveda zelo lepi, ampak v mojem srcu bo Slovenija zmeraj lepša, tako pač je.
