Ko sem pakirala kovček za Tenerife, sem pričakovala le neskončno sonce in kratke rokave. Misli na topel otok so me navdajale z optimizmom, a realnost me je hitro postavila na trdna tla. Današnje vreme na Tenerifih je bilo resnično bipolarno.
Zjutraj, ko smo se odpravljali v šolo, je bilo hladno, skoraj kot v Ljubljani. Seveda smo se morali temu primerno obleči, v več plasteh, skoraj kot čebula. Okoli desete ure pa se je končno prikazalo sonce. Zdelo se je skoraj kot poletje sredi zime, a s čudovitim pogledom na morje, ki se je v daljavi bleščalo v sončnih žarkih.
Vsi smo uživali, nato pa nas je presenetil nenaden veter, ki se je stopnjeval. Modro nebo so začeli prekrivati oblaki in spet smo se oblekli.
Kasneje, sva se z Nikom odločila, oditi na sprehod, saj je ponovno posijalo sonce. Raziskovala sva nepoznane dele mesta. Nazaj grede je začelo rositi. Dež ni bil takšen kot pri nas – bolj je bilo, kot da bi te nekdo med pogovorom pljuval. Spet sva oblekla še en sloj oblačil.
Toda v sekundi se je vreme popolnoma spremenilo. Dež je začel tako močno padati, da bi se najraje skrila pod streho in počakala, da mine. Kljub temu sva nadaljevala pot domov. A, če sva mislila, da je dež najhuje, kar se lahko zgodi, naju je doletela še hujša stvar – dež in močan veter skupaj. Jaz sploh nisem imela dežnika, saj mi ga je že noč prej, na balkonu odpihnil veter. Pravzaprav niti ne vem, zakaj sva sploh imela Nikov dežnik, saj pod nobenim pogojem ni stal naravnost. Na koncu sva bila premočena, kot “cucka”. Seveda nama je bilo vse skupaj precej smešno in iz tega je nastala nekakšna dogodivščina, še posebej ko sva zagledala mavrico.
Vreme na Tenerifih te vedno znova preseneti in moraš biti pripravljen na vse možne bitke z njim. Kljub temu, da sem bila premočena do kože, mi takšni trenutki ostanejo v najlepšem spominu.
