Naša pot se je začela na letališču Brnik. Od tam smo z letalom leteli do enega največjih letališč v Evropi, v Frankfurt. Let do tja je bil zanimiv. Presenetilo me je, da te toliko pritisne na stol, ko letalo vzleta. Videli smo Šmarno goro, Triglav, Alpe, Avstrijske gore, Nemško ravnino in znameniti Autobahn. Za posladkati smo dobili malo čokolado Lindt z logotipom Lufthanse. Tako je bila dobra, da mi prijazna stevardesa dala vse čokolade, katere so na koncu ostale.
Pristanek je bil kar dober, ni bil pretrd. Od letala do terminala smo se odpeljali z avtobusom, ki je zelo podoben našim “trolam” v Ljubljani. Zapeljal je v letališko zgradbo, nato pa smo po stopnicah gor prišli do dolgih hodnikov letališča, kjer je veliko ljudi hodilo vsak proti svojemu terminalu. Najbolj me je šokiralo, da je bilo toliko ljudi, vsak s svojo destinacijo, svojo zgodbo. Nekateri gredo na počitnice, nekateri službeno potujejo, nekateri se vračajo domov. Orientirali smo se, in začeli hoditi proti terminalu A30. Pot do tja je trajala celo večnost, prehodili smo slab kilometer po letališču. Na terminalu za let proti Madridu pa smo odkrili težavo. Spremljevalna profesorja in sošolec so imeli let ob 13.20, jaz in sošolca pa ob 17.30. Mi trije tako zamudimo avtobus proti Zaragozi ob 17.45. Kaj zdaj? Dogovorili smo se, da nas bo eden profesor počakal na letališču, drugi profesor in sošolec pa nadaljujeta svojo pot do apartmaja v Zaragozi. Nam trem se je uredil avtobus ob 21. uri. Vse lepo in prav. Profesorja in sošolec so šli na let, mi trije pa smo si razgledali letališče. Najprej smo šli po dolgem podzemnem tunelu do terminala B10, da bomo vedeli, kje počakamo let. Nato smo se šli razgledati po trgovinah. Kupili smo si magnetke v obliki letala z napisom Frankfurt. Ker smo bili lačni, smo šli na hotdog, ki je stal 8 evrov, ampak je bilo vredno. Videli smo enega od največjih letal, Boeing 747-8. Ker smo bili utrujeni od hoje gor in dol po letališču, smo se vsedli na stole, dali polniti telefone in malo počivali.
Ob 16.30 smo vstali in šli na terminal čakati let. Boarding se je začel šele 17.20. Vzleteli smo 25 minut kasneje, kot bi morali sicer. Let je bil čudovit. Ker smo leteli proti zahodu, smo lovili sonce, zato smo videli počasen sončni zahod. Leteli smo mimo Pariza, Eifflovega stolpa pa nismo videli. Postala je noč. V daljavi sem videl luči Madrida. V Madridu smo pristali malo po 20. uri. Pristanek je bil trši od tistega v Frankfurtu. Ko je letalo pristalo smo se še 10 minut peljali, da je letalo parkiralo. Namestili smo se na avtobus in se odpeljali do letališča. Tam smo dolgo čakali na kovčke, da pridejo iz letala.
Ko smo dobili kovčke, nas je profesor čakal in skupaj smo šli ven iz letališča. Ura je bila že 20.52, naš avtobus za Zaragozo pa spelje ob 21.00. Vsedli smo se na avtobus, ki pelje od terminala 1 do terminala 4. Avtobus do Zaragoze smo zamudili, saj smo bili od avtobusnega terminala pol letališča stran. Pogledali smo termine za naslednji avtobus. Naslednji je ob 22.45. Profesor nam je povedal, da bomo prespali v hotelu zraven letališča. Vzeli smo taksi in se odpeljali do hotela. V hotelu sem se stuširal, ulegel v posteljo in hitro zaspal.
Naslednji dan smo pojedli zajtrk in si rezervirali prostor na avtobusu do avtobusnega terminala na letališču. Tam smo na avtobus čakali 1 uro. Ob 10.25 smo se vsedli na avtobus, in se odpravili na dolgo pot proti Zaragozi. Ker smo šli malo v hrib, sem lahko skozi okno videl Madrid, ki počasi izginja za nami. Vmes smo se za 15 minut ustavili, kjer smo si vzeli nekaj za pit in za jest. S sošolcem sva šla na bližnji hrib, s katerega se je videl kraj našega postanka. Pot do Zaragoze je trajala 3 ure in pol. Tam nas je čakal Uber. Peljala nas je ženska, ki je iz Brazilije prišla delati v Zaragozo. Povedala je, da je Zaragoza lepo mesto in bomo tukaj zelo uživali. Ko smo prišli do apartmaja, nas je zunaj čakal sošolec, profesor pa nas je pozdravil skozi okno. V sebi sem čutil olajšanje, da smo po dnevu in pol končno prišli do cilja.
