Naša pot v daljne kraje se je začela zgodaj zjutraj v nedeljo. Takoj po odhodu iz Ljubljane smo se začeli ustavljati po črpalkah v smeri Avstrije in kupovati, oziroma bolje rečeno iskati maske tipa FFP2, ki so pogoj za vstop na letališče. Nekaj nas je maske imelo, vendar premalo za vse skupaj. Po uspelem nakupu v Šentilju, smo veliko prezgodaj prišli na letališče v Gradec. Po oddaji prtljage, smo se pripravili in odleteli proti Nemčiji. Veličasten pogled na sončni vzhod ob poletu iz oblakov nam je vzel dih, a kmalu smo se spustili nazaj v smog in meglo.

Kot klasični turisti, smo krenili na ogled trgovin in po barih Munchenskega letališča, kot se za Slovenca spodobi. Psihično smo začeli s pripravo na višje cene, samo nekaj nam pa le ni šlo čisto v račun; pivo je cenejše kot kava. Ne spodobi se piti pred 10 .uro sploh pa ne na šolski obveznosti, zato je bila tudi kava dobra in zadovoljila naše potrebe.

Na letalu proti Helsinkom smo prvič slišali Fince in ugotovili, da res nimamo nobene skupne točke v jeziku. Nabito polno letalo in skoraj 4 urni let sta minila v kombinaciji smeha in spanja. Prvi koščki kopnega naše ciljne destinacije so nam pokazali, da brez vode zagotovo ne bomo. Ta je bila res potrebna po pešačenju in iskanju naše prtljage. Vsi skupaj smo se zgnetli na vlak proti Tikkurili. Spet smo se odpravili na lov za hrano in uspeli, ko nam je profesor, ki (ga ne poznam) kupil pico. Ločili smo se in vsaka skupina je odšla proti svojemu kraju namestitve. Z Izo in profesorjem smo imeli najdaljšo pot do Jyväskylä, 4 ure daleč. Po prihodu smo prvo noč spali v Hotelu Scandic, saj ob nedeljah ne sprejemajo dijakov v dijaški dom. Noč je bila hitro mimo, saj sva utrujena hitro zaspala. Moram pa še povedati, da smo se odlično ujeli z dijakoma logistike Anžetom in Mojco, pa tudi z drugimi, ki pa se še ne poznamo dovolj dobro. Upava, da se bomo vsaj dvakrat dobili v enem od naših krajev in skupaj doživeli ter preiskali to lepo Finsko.