Z Janom sva bila v mestu. Ker nama je bilo dolgčas sem predlagal eno igro. Oba sva dala telefone v žep in sva poizkusila priti nazaj v dom. Podala sva se na pot. Pariz je velik in je zelo težko priti kamor želiš. Hotela sva priti na metro vendar nisva našla nobenega. Hodila sva več kot eno uro. Videla sva veliko zanimivih stvari. Po dolgi hoji sva končno prišla do metroja. Ker sva metro že obvladala sva vedela, da morava nekako priti na metro M1 ter na končno od tega metroja. Od končne sva šla na tramvaj in že sva bila na poti do doma. Ugotovila sva, da v Parizu ne bova mogla preživeti brez telefona, tako da ga ne smeva izgubiti. Končno sva prišla domov, se preoblekla ter se odpravila v menzo, kjer sva pojedla zasluženo večerjo. Po večerji sva si rekla, da morava napisati blog. In tako je nastal ta blog.
Objavljeno
- 21. 11. 2019
- , SI🇸🇮
Avtor
Projekt in mesto
Šolsko leto
Aktivnost
Zdravo. Sem Matic in obiskujem program avtoservisni tehnik. Sem na mobilnosti v Parizu v Franciji.
Brez navigacije
Oglejte si tudi
Don’t cry because it’s over, smile because it happened
Don’t cry because it’s over, smile because it happened is the quote I’ve been telling myself for the
Nočni sprehodi
Nočni sprehodi so v zadnjem času postali nekaj povsem običajnega, saj imava z Klemenom kar precej neprespanih noči.
Teško je reči adijo
Težko je reči adijo. Če me zdaj vprašate, še vedno ne morem verjeti, kako hitro sta minila ta
Just a bad day
Let me start by saying that this Tuesday was supposed to be just a normal Tuesday, nothing special.






