Potovanje domov. Ja ali ne? Po eni strani bi svoje bivanje še za nekaj časa podaljšala na otoku Tenerife, saj nam je en mesec več kot očitno prehitro minil. Prav tako pa sem bila vesela, da bom spet videla svojo družino, psičko, muco in prijatelje.

Moram reči, da je bilo pakiranje oblačil in stvari v naše kovčke kar malo stresno, saj nismo želele pozabiti česar koli, ker smo bile že spet cev dan brez elektrike. Bilo je kar malo zabavno, kako si je vsaka belila lase ali bo lahko vse spravila nazaj v kovček. Vse domače in ljubljene je pač treba presenetiti doma.

Zjutraj smo se zbudile že zgodaj, pozajtrkovale ter se odpravile do našega avtobusa, ki nas je odpeljal do letališča. Vse smo bile kar malo na trnih ali se bomo same znašle. Moram reči, da so letališča kraji, kjer se najtežje izgubiš, saj je vse napisano in označeno, samo slediti moraš oznakam in nič se ti ne bo pripetilo.
Z Amadejo sva si predolg čas krajšali s pohajkovanjem po trgovinah in tekočih stopnicah 😊. Na letališču v Madridu pa sva si privoščile nekaj toplega za pod zob. Na pol praznem letališču v nedeljo zvečer  je bilo prav malo čudno, saj je še ena večja skupina malo starejših Slovencev odhajala proti domu. Imel si občutek kot, da si v domači trgovini.

Ha, najbolj smešno je bilo, ko smo pristale ter se odpravile iskat gospoda, ki nas je s kombijem odpeljal proti Ljubljani, da gospod ni vedel, da se je druga skupina fantov odpeljala že pol dneva nazaj. In ker je bila avtocesta nekje zaprta smo se celo dvakrat peljali nazaj po isti cesti, da smo našli pravo pot do doma.

Vse smo bile izmučene po tako dolgi poti vendar se mi zdi, da smo prav vse hitro in z veseljem začele pripovedovati doma, kaj vse se nam je pripetilo.

Komaj čakam naslednje avanture in potovanja.