Nisem si predstavljal, da bom svoj prvi let izkusil sam. Iskreno sem mislil, da bo letališče večji izziv, vsaj v Sloveniji, a hvala bogu je majhno. Vse se mi je zdelo v redu, dokler nismo odšli na avion. Ko smo se vkrcali me je bilo že malo strah. Takrat sem se tudi začel zavedati, da bom kmalu dva meseca živel v Parizu.
Ko smo začeli z vzletom, sem imel kar veliko kepo v želodcu, ampak je kmalu izginila, ko sem skozi okno letala videl Alpe, kar me je po pravici povedano pomirilo. Moj sošolec je takrat že gledal serijo Suits, ki jo ravno gledava (kar dobra je, pojdite si jo pogledat). Vprašal sem ga, ali lahko gledam z njim, in seveda je rekel ja. Hvala bogu, da sem šel na izmenjavo z nekom s katerim sem v dobrih odnosih.
Potem smo se začeli spuščati, ker smo se približevali Zürichu. Pristanek je bil kar strašen, saj smo imeli turbulenco. Od Zuricha do Pariza je bil let precej normalen, le nisem pričakoval, da bomo imeli pilotkinjo in ne pilota. Vseeno je dobro odletela, le pristanek je bil malo grob. Pogled iz aviona na Francijo pa je bil res lep, moram priznati. Komaj čakam, da vidim, kaj vse me čaka v naslednjih dveh mesecih.
