Težko je reči adijo. Če me zdaj vprašate, še vedno ne morem verjeti, kako hitro sta minila ta dva meseca, kot da bi nekdo pritisnil na hitro previjanje. Kar naenkrat je prišel 11. april, dan, ko se moram vrniti v Slovenijo, čeprav se mi je zdelo, da sem šele včeraj stopil na francoska tla. A preden odideš, se moraš posloviti od ljudi, ki so vsak dan stali ob tebi, od tistih, s katerimi si delil delo, smeh in včasih tudi utrujenost. Najtežje pa je vedno tisto slovo od ljudi, ki so ti v tem kratkem času prirasli k srcu bolj, kot bi si sploh lahko predstavljal.
Z dečki iz delavnice sem se res dobro razumel, tudi če niso znali veliko angleško. Nekako smo našli svoj jezik, mešanico kretenj, nasmehov in potrpljenja, in ravno to je bilo najlepše. Čutil sem, da sem postal del njihove ekipe, ne samo nek Erasmus študent, ki pride in gre. Iskreno mi je bilo najtežje posloviti se od Alexanderja in Fabia, ker sem imel zelo podoben stil dela kot onadva, pa tudi zato, ker sta me sprejela popolnoma brez predsodkov. Vedno sta mi dala občutek, da spadam tja, da sem eden od njih, in to mi je pomenilo več, kot sem jima sploh znal povedati.
Ko sva že pri tem, da naju z Anžetom jutri ne bo več tukaj, me stisne pri srcu. Čudno je, kako hitro te lahko neko mesto, neka ulica ali neka delavnica navadijo nase. Francija mi je prirasla k srcu bolj, kot sem pričakoval. Vsak dan, vsaka vožnja z metrojem, vsaka malica v naglici, vsak večer, ko sva utrujena padla v posteljo, vse to se mi je vtisnilo v spomin.
Vedno si bom zapomnil ta dva meseca zaradi Erasmus izkušnje, zaradi ljudi, zaradi občutkov, ki jih ne morem popolnoma opisati. Nekaj v meni mi pravi, da se bom nekoč vrnil. Ne zato, ker bi moral, ampak zato, ker si to preprosto želim. Francija ni bila samo država, v kateri sem živel dva meseca postala je del mene.
