Ob prihodu v Zaragozo smo takoj opazili tramvaj, ki povezuje severni in južni del mesta. Je izjemno praktičen, saj vozi v intervalih na približno 5 minut, z njim pa se vsak dan odpeljemo tudi do šole San Valero. Za mesečno vozovnico za javni promet smo odšteli okoli 30 evrov, kar je za redno uporabo zelo ugodno in dostopno.
Tudi avtobusi v Zaragozi vozijo precej pogosteje in bolj redno kot v Ljubljani. Večina mestnih avtobusov je hibridnih ali popolnoma električnih, saj mesto vlaga veliko truda v zmanjševanje ogljičnega odtisa. Čeprav so avtobusi po velikosti podobni ljubljanskim, so vozniki izjemno spretni in izkušeni, saj suvereno vozijo tudi po zelo ozkih ulicah starega mestnega jedra. Poleg tega so avtobusi v Zaragozi znani po svoji točnosti.
Številni meščani se namesto za javni prevoz odločijo za kolo. Najbolj priljubljen je sistem Bizi, ki ponuja električna kolesa za izposojo na številnih postajah po mestu. Kolesarske steze so zasnovane veliko bolje kot pri nas; so širše, logično povezane in fizično ločene od vozišča, kar zelo poveča varnost kolesarjev.
Pomemben del prometa predstavljajo tudi motorji, ki so parkirani skoraj v vsakem križišču. Prevladujejo predvsem skuterji, ki so zaradi okretnosti idealni za mestno vožnjo. Ker je mesto praktično odvisno od motorjev in skuterjev, je na voljo ogromno parkirnih mest, namenjenih izključno njim.
Posebna zanimivost prometa v Španiji pa je vedenje pešcev. Ti pogosto prečkajo cesto ne glede na rdečo luč na semaforju, preprosto pogledajo levo in desno, in če ni vozil, stopijo na cesto. Na barvo luči, ki prepoveduje prehod, se velikokrat ne ozirajo,kar pa od voznikov zahteva še dodatno previdnost.
