V nedeljo, 1. marca 2026, smo se ob 9.00 zbrali na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Po prevzemu letalskih kart in oddaji prtljage smo opravili varnostni pregled, nato pa si ogledali letališče. Polet z nemško družbo Lufthansa smo imeli ob 10.35, vkrcanje pa se je začelo že ob 10.05.
Pot do Frankfurta je trajala približno uro in pol. Let je bil prijeten, razgled pa čudovit. Po pristanku v Frankfurtu smo poiskali svoj terminal (A30), tam pa nas je čakalo presenečenje: ugotovili smo, da imamo le jaz in profesorja karte za let ob 12.50, preostali trije dijaki pa šele ob 17.00. Čeprav smo preverili, ali bi lahko vsi leteli skupaj, je bilo letalo polno, zato smo jaz in profesorja odleteli proti Madridu sami.
Polet do Madrida je trajal približno tri ure in pol. Po pristanku je eden od profesorjev ostal na letališču, da bi počakal preostale dijake, z drugim profesorjem pa sva se odpravila na terminal T4. Med čakanjem na avtobus sva si privoščila kavo.
Vožnja od Madrida do Zaragoze je bila prijetna, vendar zaradi večerne teme nisva videla veliko pokrajine. Ob prihodu v Zaragozo je profesor naročil Uber, ki naju je odpeljal do apartmaja. Ker vnaprej nismo prejeli navodil za vstop, je moral profesor poklicati lastnike. Po 20 minutah telefonskih pogovorov sva končno dobila navodila in vstopila v stanovanje. Dan sva zaključila z večerjo v McDonald’su.
Apartma je opremljen s starejšim, a lepim pohištvom (kot je razvidno s spodnjih slik). Ker sem v apartma prispel prvi, sem si lahko izbral svojo sobo – seveda sem izbral največjo.
Moja soba
Težave preostalih dijakov pa se na letališču žal niso končale. V Madrid bi morali prispeti ob 20.00, avtobus za Zaragozo pa so imeli ob 21.00. Ker so z letališča prišli šele ob 20.50, so avtobus zamudili. Naslednji (in hkrati zadnji) avtobus je bil že poln, zato so bili primorani prespati v Madridu. V Zaragozo so prispeli šele naslednji dan ob 14.00. Ko so končno prišli, sem jih sprejel v apartmaju in jim razkazal prostore. Kljub vsem zapletom na poti smo vsi varno prispeli na cilj.
