Zadnji vikend na Finskem sva se odločila preživeti v glavnem mestu. Sobotno jutro je, ura je pol šestih zjutraj in z Mihom sediva na vlaku do Helsinkov.
Odkar sva prišla na Finsko sva se že večkrat peljala z vlakom. Ti so v primerjavi s slovenskimi po eni strani izredno podobni, po drugi strani pa tako drugačni. Večina vlakov je dvonadstropnih, en od vagonov je ponavadi namenjen restavraciji, ljudje na vlakih pa so skoraj popolnoma tiho. Ob vsakem sedežu je električna vtičnica in vsak vagon ima dve mizi za tiste, ki bi radi med vožnjo počeli kaj produktivnega. Razdalje med postajami so znatno večje kot v Sloveniji, železnice pa imajo večjo zmogljivost, zato vlaki vozijo nekje med 160 in 200 (največ tudi do 220) km/h.
Za razliko od Slovencev pa imajo Finci zelo slab odnos do osebnih avtomobilov. Ker so takse za avtomobile (sploh novejše) izredno visoke, kupujejo starejše in cenejše avtomobile. Kar nekaj jih je v pogovoru omenilo, da jim je za avto vseeno in se z njim, ko se pokvari, ne nameravajo več ubadati. Avtomobilov tudi po celo leto ne operejo in večkrat sem opazila, da se zadnje tablice na vozilih komaj ali sploh ne opazi.
Imajo pa dokaj razvit tovorni cestni promet. Najdaljša dolžina vozila je 34,5 m, kar je skoraj 2x toliko kot v Sloveniji. Najpogostejša dolžina pa je 25,25 m, kar je še vedno 6,5 m daljše, kot maksimum pri nas.
Finci vozijo umirjeno ter vedno ustavijo pešcem in kolesarjem. Ti pa skoraj nikoli ne pogledajo za avto in v primeru, da je cesta prosta, ko je na semaforju rdeča luč, vseeno prečkajo cesto.
Ljudje ogromno kolesarijo. V četrtek sva z Mihom imela namen iti v šolo s kolesi. Ko sva stopila ven, sva videla, da pada sneg. Ponoči ga je zapadlo že čez 5 cm, a sva se odločila, da bova vseeno poskusila kolesariti, saj imava na kolesih gume z žebljički. Te so v cestnem prometu na Finskem prisotne že vse od 15. oktobra, a skoraj nisem verjela svojim očem, ko sem videla, da sva jih dobila na kolesih. Odpravila sva se od doma in izkušnja je bila zanimiva in zabavna a hkrati rahlo srhljiva. Mislila sem, da sva edina tako »usekana,« vendar sem se motila. V snegu je bilo že več sledi koles. Ljudi tukaj vreme ne obremenjuje niti malo. To sem opazila že, ko je padal dež ali sneg in nikoli nisem videla nikogar z dežnikom. V resnici sem se že kar navadila hoditi po dežju in snegu brez, da bi me to motilo. Mislim, da bom od zdaj čisto drugače gledala na vreme.
