Nočni sprehodi so v zadnjem času postali nekaj povsem običajnega, saj imava z Klemenom kar precej neprespanih noči. Vse skupaj je postalo precej stresno, zato sva večkrat raje odšla ven, kot da bi ležala v postelji in se brez uspeha trudila zaspati. Po svoje je kar neverjetno, kako hitro se približuje konec najine izmenjave, ki sva si jo oba želela že od prvega letnika. Že dolgo sem si prizadeval, da bi šel na izmenjavo, a nikoli si nisem predstavljal, da bova prav midva s Klemenom prva, ki bova za dva meseca odšla v tujino. Občutek, da se vse skupaj končuje, je nekoliko nerealen, saj se ritma življenja tukaj navadiš šele po določenem času. Ko se ga končno navadiš pa ugotoviš, da se moraš kmalu vrniti domov. Med najinimi nočnimi sprehodi se zato pogosto pogovarjava o vsem možnem in se dotikava tem, ki bi jih nekateri opisali kot prave “deep talk” trenutke. Večkrat analizirava dogodke iz preteklosti, ki so naju oblikovali in pripeljali do tega, kjer sva danes. Zanimivo je pomisliti, da sem bil pred leti prepričan, da se s Klemenom nikoli ne bova dobro razumela. V prvem letniku sva se namreč pogosto prepirala in si bila skoraj stalno v laseh. Kljub temu naju je čas povezal in najina izmenjava je dokaz, da se odnosi lahko nepričakovano spremenijo. Prav zato so ti sprehodi nekaj posebnega, saj mi omogočajo, da vidim kako daleč sva prišla. Ob tem pa se zavedam, da naju čaka še veliko novih izzivov, ko se vrneva domov. Vseeno pa sem hvaležen za te trenutke, ker se zaradi njih počutim bolj mirnega. Čeprav je konec izmenjave blizu, se mi zdi, da sva ravno zdaj začela zares razumeti pomen vsega, kar sva doživela. In ravno to je tisto, zaradi česar bodo ti nočni sprehodi ostali eden najlepših delov najine izmenjave.
