Vse se je začelo ob 10:30, ko sem se zbudil v svoji postelji. »Uf, dobro je biti doma,« sem si rekel, čeprav gre tehnično za apartma, ampak po nekaj dneh začneš lagati sam sebi. Idila je trajala približno tri sekunde. Nato se je začelo. Štemanje. Ne navadno štemanje, ampak takšno, ki ga čutiš v kosteh in verjetno tudi v duši. Sosedje so očitno rušili nosilne stene ali pa gradili metro. Zvok je trajal do dveh in vmes sem razmišljal, ali naj pokličem policijo ali pa kar statika.
Ko se je končno umirilo, sva se odločila, da si zasluživa nagrado za preživetje. Šla sva na “all-you-can-eat” pico. Za 15 evrov dobiš svobodo. Svobodo, da se prenaješ do točke, ko začneš dvomiti v svoje življenjske odločitve. Če poznate moje bloge, potem veste, kaj sledi. Berni je vstopil kot človek in izstopil kot industrijski sesalec za pico. Peki so izgubljali voljo do življenja, eden je verjetno razmišljal o menjavi kariere. Tempo je bil nečloveški. Mislim, da sva jim naredila konkretno finančno škodo.
Ko sva se vrnila v apartma, sva padla na posteljo kot dva poraženca. Bernard je zaspal v približno 4,7 sekunde. Jaz pa sem ležal tam in razmišljal o svojih življenjskih odločitvah… in pici. Ker nisem mogel zaspati, sem se odpravil na sprehod. Malo zaradi svežega zraka, malo pa zato, ker sem moral prebaviti polovico italijanske kuhinje.
Najprej sem šel skozi center mesta, kjer je bilo prijetno živahno. Nato sem šel mimo stare mestne cerkve, ki je izgledala zelo resno, kot da ve nekaj, česar jaz ne. Pot me je vodila do »Nero stairs«. Seveda sem si mislil: “Ah, saj ni tako hudo.” Napaka. Stopnice so me hitro postavile na realna tla in me spomnile, koliko pice sem pojedel (no… koliko je Berni pojedel, jaz pa solidno sodeloval). 
Na vrhu griča me je pričakala razgledna točka in ura, ki jo vidiš daleč naokoli. Verjetno tudi zato, da te opomni, koliko časa si porabil, da si prišel gor. Malo sem hodil po poteh, užival v miru in se pretvarjal, da sem športen tip človeka. Za konec sem šel še do jezera, kjer je bil res lep razgled. Tam sem malo obstal, zadihal in si rekel: “Tole pa je vredno.” Potem pa nazaj v apartma… 
