Taganana

Nikoli si ne bi mislil, da se bom kadarkoli brez kakršnih koli večjih priprav odpravila nekam v neznano. Pa ravno to se je zgodilo in definitivno bi to rada doživela večkrat.

Odkar sva pristala na Tenerifah sva vedeli, da si želiva ogledati in posneti fotografije iz črnih plaž in do danes še nisva bili na nobeni. Za cel teden naprej sva imele načrte in lokacije znamenitosti za obiskati, zato sva se zjutraj odločili, da si v nahrbtnik spraviva dva sendviča več in se odpeljeva do najbližje črne plaže.
Sploh nisva točno vedeli, kam naju bosta GPS in avtobus odpeljala vendar sva se prepustili potovanju. Vožnja je prehajala iz mesta v manjšo vas in v še bolj strme in neprijetne ovinke na preozki cesti za avtobus. Pa vendar, razgled na zavito cesto za nami in vso naravo in hribe, po katerih smo se vozili, je bil prečudovit. Med vožnjo skozi drevesa smo izgubili signal, zato nisva vedeli kje sva. Odločili sva se, da takoj, ko zagledava črno plažo izstopiva. In prav to sva storili.

Majhno vasica ob oceanu s črno plažo nama je jemala dih. Velika črna skala, ki je imela razgledno točko v vse globljem oceanu me je navdušila. Morala sem stati tam in samo biti. Ob poslušanju valov,  brez nepotrebnih stresnih misli, me je čisto preveč zaneslo. Prepozno sem ugotovila, da je val večji kot v resnici in prav v tistem trenutku me je zalilo. Adrenalin me je zajel, zato me sploh ni zeblo še cel večer. Pesek med prsti, mrzli valovi, ki odhajajo in prihajajo ter občutek kot, da te bo pesek vsak čas posrkal vase je neprimerljiv s čimer kol. Še zdaj ne vem s katerimi besedami naj to opišem. Kot da čisto nič ni pomembno razen to, da stojiš na pesku, ki okoli tvojih nog izginja in se vrača z vsakim novim valom.

Prijateljičin strah in živčnost ali bo najin zadnji avtobus prišel ali ne me je vrnil na trdna tla resničnosti. Zaupala sem tabli z voznimi redi avtobusov ter mirila prijateljico. Navsezadnje sva domov prišle varno in presrečni.

Živi in čuti polno v življenju…