Končno je prispel čas, da odpotujemo domov…in to sami!!?
V redu, brez panike, sem se nagovarjala en dan pred odhodom. Potovalko sem že spakirala, imam naslov, kjer nas bo pobral avtobus…torej zakaj še zmer paničarim? Ja to prvič gremo sami na letališče in letalo, res se nebi rada zgubila, kot je v moji navadi. Zbudila sem se dve uri pre odhodom avtobusa, oblačila ki so se še šušila sem zložila in jih pospravila. Pospravila sem pa tudi moj del sobe, in jo pomedla. Zaradi nervoze nisem jedla zajtrka, a to me ni skrbelo, hrano lahko dobim na letališču. Kovčke smo z dvigalom pošiljali do izhoda našega apartmaja, saj noben ni hotel po stopnicah z njimi za kar štiri nadstropja. Do hotela pri katerem smo imeli prevzem smo hodili okoli petnajst minut, kako so me bolele roke od vlečenja kovčka! Avtobus naj je popeljal na letališče, kjer smo videli vrsto tako dolgo da nas je skoraj kap zadela. Po pomisleku smo pogledali naše liste in vprašali na kateri terminal moramo, in hvala bogu, saj nas terminal je imel zelo kratko vrsto! Počakali smo na naš let in se vkrcali na letalo. Na letalu so nam zelo prijazno postregli, let ni imel težav in ker nisem mogla zaspati sem se odločila, da bom pisala naloge za šolo. Pristali smo okrog petih v Zürichu, kjer smo odšli v kavarno na letališču in začeli s štiri urnim čakanjem.
“Ah nič za to”, smo si rekli in začeli pisati bloge, ter iskati kje bomo jedli. Ko je napočil čas, smo šli na letalo, kjer smo sedeli pred zelo glasnimi puncami. Slišala sem jih celo čez glasbo, ki sem jo poslušala.
Moja pot se je končala ko smo pristali na letališču v Ljubljani. Tam sta me pričakala mami in moj brat, ki sta me peljala domov.
