Z Jakobom sva se odpravila v center mesta z namenom, da si še enkrat ogledava znamenitosti in kupiva kakšen spominek. Ker sva morala počakati do 17. ure, ko se odpre ena najboljših lokalnih prodajaln churrosov, sva čas pametno izkoristila. Ponovno sva si ogledala v notranjost bazilike Pilar, ki naju je spet navdušila s svojo velikostjo in detajli. Tam sva kupila tudi nekaj razglednic, nato pa preostanek časa preživela ob raziskovanju okoliških trgovinic.
Ko se je ura bližala petim popoldne, sva se vrnila do Churrería La Fama. Čeprav sva bila tam pet minut pred odprtjem, naju je pričakal šok, pred vrati je bila že dolga vrsta. Takoj, ko so se vrata končno odprla, je bila notranjost v trenutku polna. Postalo je jasno, zakaj je takšna gneča. V tej churreríi se osredotočajo praktično na eno glavno stvar in v tem so očitno vrhunski že desetletja. Vonj v prostoru je bil božanski in takoj sva vedela, da se je splačalo čakati. Seveda osebje ni razumelo angleško, zato sva morala s pomočjo prevajalnika hitro preveriti, kako pravilno oddati naročilo.
Naročila sva eno porcijo churrosov in vsak svojo vročo čokolado. Ker nisva bila povsem prepričana, koliko naročiti, sva preprosto kopirala domačine okoli sebe. Španska vroča čokolada je nekaj posebnega, je izjemno gosta in močnega okusa, ravno pravšnja, da vanjo pomakaš hrustljave churrose. Hrana je bila odlična in res nasitna.
Medtem ko sva uživala v sladkanju, naju je presenetil zanimiv prizor. Mimo so prišli lokalni “čistilci cest”. Izgledalo je tako, da se je najprej peljal tovornjak z vodo, za njim pa je hodil delavec s cevjo in pod pritiskom polival vodo po tleh. Dejansko so cesto “pomili”, kar je bilo precej nenavadno in zanimivo videti sredi belega dne. Pika na i pa je bila lokacija. Churrería se nahaja v neposredni bližini bazilike Pilar, tako da sva ob sladkanju uživala še v razgledu na staro mestno jedro. Če boste kdaj v Zaragozi, se pripravite na čakanje, ampak verjemite za te churrose se splača stati v vrsti.
