Prvi teden izmenjave smo preživeli na šoli San Valero. Šola je ogromna in ponuja veliko različnih smeri. V ponedeljek nam jo je razkazal naš mentor Alex in moram priznati, da je izjemno urejena in polna nove opreme. Takoj se opazi, da učenci šolsko opremo spoštujejo in skrbijo zanjo, kar ni samoumevno.
Pridružili smo se razredu mehatronike v njihovem predzadnjem letniku. Večina je stara med 18 in 25 let. Vsi so bili izjemno prijazni, z nekaterimi pa smo se družili celo izven šolskih ur. Ker pouk poteka v španščini, so nam sproti prevajali profesorjeva navodila. Zanimivo je bilo poslušati o njihovem življenju; marsikdo se v šolo vozi od daleč, nekateri z avtomobili, večina pa z motorji.
Imeli smo tudi ure CNC-ja, kjer je profesor na dolgo in široko razlagal, kako napisati program za določen kos. Isto stvar je ponovil vsaj petkrat, na kar so nas sošolci opozorili že pred začetkom, rekli so, da so njihovi učitelji izjemno zgovorni in da lahko razlagajo tudi po dve uri skoraj brez premora.
Nismo pa bili ves čas z isto skupino. V drugem razredu so dijaki ravno dokončevali svoje projektne naloge in nam jih z veseljem razkazali. Ena izmed njih je delovala tako, da si preko aplikacije Telegram poslal ukaz, naprava pa je nato besedilo brezžično izpisala na zaslonu.
Videli smo tudi pametni delilnik zdravil, ki je bil sicer še v fazi izdelave, a je njegov princip odličen, nastaviš uro in pogostost, naprava pa nato avtomatsko izda zdravila, kar bi bilo idealno za starejše osebe z demenco.
Med boljšimi izdelki je bila tudi robotska roka, izdelana s pomočjo servo motorjev, ki je delovala presenetljivo tekoče. Vsi ti projekti so mi dali ogromno idej za mojo zaključno nalogo, ki jo bom moral predstaviti ob koncu 5. letnika.
V četrtek smo se udeležili še varilnih delavnic, ki so prav tako del njihovega učnega načrta. Čeprav pred tem nisem velikokrat varil z elektrodo, sem pokazal dovolj znanja, da sem enemu od španskih sošolcev pomagal dokončati in zavariti stol, ki so ga izdelovali za nalogo.
Če primerjam San Valero z našo šolo, so razlike opazne na vsakem koraku, naj bo to pri opremi, učiteljih ali dijakih. Šola jim priskrbi praktično vse, česar pri nas v takšni meri nismo vajeni. Glede samega odnosa do dela pa je razlika kot noč in dan. Tam težko najdeš koga, ki ne bi bil zainteresiran za učenje, kar je bila zame zelo prijetna spremenba v primerjavi z našimi razredi doma, kjer gre večina stvari po liniji najmanjšega odpora. Tudi učitelji zato z večjim veseljem razlagajo in odgovarjajo na vprašanja. Verjamem, da bi bilo pri nas podobno, če bi bil odnos učencev do znanja takšen kot v Zaragozi.
