Poleg tega, da se tukaj počutim, kot da sem že na počitnicah, sem skoraj “izklopila možgane”. Kljub temu pa je treba tudi tukaj nekaj narediti. Šola je tukaj precej drugačna kot v Ljubljani. Nimam vseh predmetov, ampak le tiste, ki so povezani z našo stroko, kot so krojenje, praksa, kjer izdelamo vse izdelke ter angleščina. Zaradi drugačnega sistema se je bilo na začetku potrebno nekoliko prilagoditi.
Na začetku je bilo nekoliko težje, saj se še nismo dobro poznali, zdaj pa lahko rečem, da je veliko bolje. Vsak dan je lažji, ker vemo na čem delamo. Naša stroka ne zahteva, da eno stvar izdelamo v enem dnevu, ampak za to potrebujemo več dni. Trenutno smo v procesu izdelave torbice, ki še ni povsem dokončana.
Dan, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin, je bil tisti, ko smo začeli z izdelavo torbice. Zjutraj smo vstali, opravili svojo rutino in se odpravili na avtobus. V šoli so nas pričakovali nasmejani sošolci in profesorica. Ker pa smo že dan prej izvedeli, kaj bomo delali, smo se hitro lotili dela.
Najprej smo skicirali tri različne torbice, nato pa je profesorica izbrala eno glede na izgled in čas, ki smo ga imeli na voljo. Po tem je bilo potrebno izdelati kroje iz papirja. Izbirati smo morali tudi material, ki pa se je že zasvetil, ko sem vstopila v sam razred. Izbrala sem si jeans, ki pa ga je bilo potrebno tudi izrezati. Ko smo končali s krojenjem jeansa, smo morali skrojiti še podlogo, saj smo želeli, da torbica ni le lepa navzven, ampak tudi navznoter. Za to smo porabili kar nekaj časa, saj je bilo potrebno biti zelo natančen in pazljiv.
Ko smo se že precej nadelali, nas je čakala malica. Odšli smo pred šolo, kjer nas je grelo sonce in si malo oddahnili ter odpravili lakoto. Po odmoru smo se vrnili k šivalnim strojem. Edina težava je bila, da smo imeli v tej učilnici le tri stroje, dijakov pa več kot petnajst. Sprva sem mislila, da tukaj niso še tako napredni, vendar sem kasneje ugotovila, da imajo še več učilnic s stroji in hitro besedo vzela nazaj. Nekaj šivanja nam je uspelo opraviti, vendar je bil dan prekratek in kar kmalu je zazvonil zvonec za konec pouka. V naslednjih dneh smo nadaljevali z izdelavo torbice, vendar mi je žal ni uspelo dokončati.
Kljub temu že komaj čakam, da svoj izdelek dokončam doma in ga pokažem moji profesorici prakse. To torbico bom zagotovo obdržala za vedno, saj ne bo samo modni dodatek, temveč tudi spomin na to posebno izkušnjo na Tenerifih ter na šivanje tako tukaj kot v Ljubljani. Tukaj sem pridobila veliko znanja, hkrati pa tudi nepozabne spomine.
