Domačinka naju je peljala na čudovito lokacijo za kampiranje, ki je bila kot iz naravne razglednice. Skupaj s sošolcem sva komaj čakala, da zakuriva taborniški ogenj in spečeva klobase. Najprej pa naju je čakala “prva ovira” – hlod, ki sva ga morala nazagati, da bi ga lahko postavila na ogenj. Sprva se je zdelo, da bo to enostavno, a kmalu sva ugotovila, da zaganjanje hloda ni tako lahko, kot izgleda na prvi pogled. Poskušala sva ga vsak po svoje, a hlod je bil vlažen in veliko je bilo “grč” ki so postavljale velik iziv. Na koncu sva se smejala sama sebi, ko sva končno uspela nazagati dovolj, da bo dovolj žerjavice na koncu. Ko so plameni zažareli, je zraven nastal vonj po mokrem lesu ki se je kadil polovico časa zaradi katerega smo sami dišali kod prekajene klobase. klobase so bile zelo dobre, ki so bile zaradi vseh naših trudov še posebej okusne. Medtem ko smo jedli, smo se šalili, kako se noben izlet ne začne brez malih “pripetljajev” in smešnih poskusov. Tisti trenutki so bili polni smeha, prijateljstva in vonja po taborniškem ognju, ki bo še dolgo ostal v spominu. Na koncu sva se strinjala, da je kljub težavam vsak trud vreden, saj so izleti najboljši, ko se združita narava in dobro razpoloženje. In tako se je končal naš zabaven, malce naporen, a nepozaben dan ob taborniškem ognju.
