Na začetku, ko sem prišel, sem mislil, da bom delal samo štiri dni na teden, ker Francozi niso hoteli govoriti angleško, razen Favorja, ki je bil edini, ki je “govoril angleško“. Po dveh tednih sem ugotovil, da Zamir govori angleško, hvala bogu. Ne moreš ves čas delati samo z enim človekom, še posebej če bi ti rad delal, on pa ima en dan prost, medtem ko ti ne veš, kaj bi tisti dan delal. Zato ni bilo nekega velikega problema.
Še nekaj zanimivega: odkar sem tukaj, se je cela delavnica začela učiti angleško, kar je kar presenetljivo. Ko pride kdo v delavnico, vedno rečejo, da imajo nekoga iz Slovenije, in jih potem poskušajo popraviti, če mislijo na Slovaško – ampak ne, Slovenijo.
Hvala bogu imam zdaj tri sodelavce, ki govorijo angleško. Eden jo govori malo slabše, ampak se trudi po svojih najboljših močeh, kar tudi nekaj šteje. Najraje v delavnici delam z Zamirjem, ker tudi če se kaj narobe zgodi, vedno naredi situacijo smešno.
Moj dan v delavnici poteka tako, da ko prideš v delavnico, nujno pozdraviš vsakega, ker s tem pokažeš, da nimaš zamere do nikogar. Potem se grem preobleči in na delo. Ponavadi je prvi avto na vrsti servis. Po servisu je menjava pnevmatik, če pa ne, je spet servis. Večinoma delamo servise in menjave pnevmatik.
Med delom se velikokrat zgodi, da pride nov material, ki ga je treba pospraviti v skladišče. Seveda me tudi za to uporabijo, ampak se ne sekiram, ker je bolje imeti neko delo kot pa biti brez dela – vsaj tako mislim.
V delavnico pridejo vse vrste avtov, tako da delam od oldtimerjev do najnovejših avtomobilov. Glede sodelavcev pa boljših ne bi mogel imeti. Delavnica je mejhna ampak ti da “cozy vibe”.
