Največ kar smo se pogovarjali so bili naši sošolci, profesorji in prijatelji iz dijaškega doma. Ti pogovori so nam pomagali bolje razumeti življenje na Danskem in njihovo kulturo.

Čez vikend smo imeli v dijaškem domu tudi vzgojitelja, ki je bil zelo prijazen. Z nami se je zelo rad pogovarjal in nam pogosto povedal kaj zanimivega o Danski. Spomnim se, da se mu je zdelo zanimivo, da smo za svojo mobilnost prišli ravno v Herning, saj v primerjavi z drugimi mesti ni popularno. Predlagal nam je tudi nekaj drugih mest, ki si jih lahko ogledamo, ko bomo imeli čas za izlete.

Tudi v šoli smo se kar hitro vključili v družbo. Danski dijaki so bili prijazni in pripravljeni pomagati, če česa nismo razumeli. Če smo imeli težave pri nalogi ali nismo smo rabili pomoč pri stroju, smo jih lahko brez problema prosili za pomoč.

Z nekaterimi dijaki, s katerimi smo skupaj v šoli in dijaškem domu, smo se tudi družili v prostem času. Pogosto smo igrali biljard ali pa se pogovarjali o razlikah med Slovenijo in Dansko. Povedali so nam, da naj bi bili Danci bolj zadržani in bolj zase, vendar mi tega sploh nismo opazili. Mi smo mislili pa drugače, saj so se zelo radi pogovarjajo z nami in se zanimali, od kod prihajamo ter kaj počnemo v Sloveniji.

Meni se zdi da pogovor z tujci ni slaba izkušnja, saj se lahko veliko naučiš od njih in lahko si narediš sliko prebivalcev ali celo države kako delujejo.