Najin delovni dan se običajno začenja ob 6.40 ko zazvoni budilka. Po vsakodnevne zajtrku, kosmiči mleko in kava, se odpraviva do postaje. Od tam se v šolo, ki se začne ob 8.15, odpeljeva z mestnim avtobusom. Dnevi v šoli so potekali popolnoma drugače kot doma. Tukaj imajo velik poudarek na praktičnem učenju in ne toliko na teoriji. Povedali so nam, da imajo le 2 meseca učenja in sedenja v klopeh. Zato sva vsak dan v šolo prihajale z vprašanjem kaj naju čaka danes in katere nove izzive bova premagale. Šolski dan tamkajšnjih dijakov se prične z stanjem v ravni vrsti in poslušanjem navodil ter deljenem nalog profesorja. Postavljene ob strani se z Viktorijo sprašujeva kaj bova delali danes in s kom bova pristale v trojici. Na začetku so naju preizkušali v vožnji simulatorja (viličar, tovornjak,..). Kasneje so dobili zaupanje in preizkušale sva se v različnih poligonih z vožnjo viličarjev. Ker je njihova delavnica usmerjena različnim praktičnim namenom sva imele možnost občutiti nakladanje in razkladanje tovora v tovornjak in iz njega. A ker vedno ni prostora za vse v delavnici smo velikokrat delale stvari tudi odzunaj pa tudi če je bil mraz. Kljub mrazu in slabemu vremenu sva uživale v vožnji traktorja za pluženje snega in ciljanja veder z nakladalnim dvigalom, saj te priložnosti še nisva imele v Sloveniji. Pred kratkim so nam zaupali enega od svojih tovornjakov in z pomočjo profesorja se popeljale po parkiriščih okrog šole. In še zadnja stvar in najina najljubša stvar ki sva jo počele je dostavljanje rezervnih delov. No vsaj tako oni to imenujejo. Poleg dostavljanja rezervnih delov za mehanika in vožnje iz trgovine do trgovine ter nazaj v šolo smo dostavljali tudi hrano, zvočnike, peljali električne odpadke na smetišče in tako dalje. Uživale sva v temu saj ni bilo naporno, bile sva na toplem in imele sva možnost navezati stike ena na ena z dijaki, ter ustvarjati spomine ki bojo ostali zavedno.
