Najin urnik je bil urejen tako, da sva nekatere dneve delali dopoldne od desetih do trinajstih nekatere dneve pa sva delale popoldne od šestnajstih do devetnajstih. Delali sva samo tri ure na dan, zato sva svoj prosti čas, ko nisva delale namenile raziskovanju ulic Madrida.
Najin delovni dan, ko sva delali dopoldne se je po navadi začel ob osmih ko sva se zbudile. Najprej sva si naredile zajtrk in nato sva tako rečeno »meditirale«. Za tem sva se oblekli in odpravili na Metro s katerim sva se peljali za nekaj postaj do izstopne. Pot sva nadaljevali peš do ateljeja v katerem naju je prijazno sprejel najin delodajalec Pier. Vedno je bil nasmejan in nama skoraj vedno ponudil čaj ali kavo. Najprej nama je predstavil idejo, kako naj bi obleka izgledala, nato pa nama je dal blago iz katerih sva nato šivali.
Velikokrat je med najinim delovnikom imel tudi sestanke v drugemu prostoru a nama je vedno prišel pomagat če česa nisva znali. Med delom smo se z gospo, ki dela tam radi pogovarjali o naših kulturah, povedala nama je tudi da dela dve službi in da zelo rada dela tukaj pri Pieru. Občasno so prišli v atelje tudi igralci, s katerimi smo izmenjali nekaj besed. Eden od njih naju je povabil tudi na predstavo, ki se je na žalost nisva udeležili.
Pri delodajalcu se imava zares dobro saj se z njim pogovarjamo kot že stari znanci. Ko se bom spet vrnila v Slovenijo bom pogrešala to dobro voljo Piera in prijaznost sodelavke.
